Izkušnja smrti

Ali ne vidite, da smrt podeli življenju lepoto? Samo plastične cvetlice nikoli ne umrejo. Anthony De Mello, Indijski jezuit in psihoterapevt

Smrt (latinsko mors) označuje prenehanje življenjskih funkcij in dejavnosti organizma (torej rastlin in živali). Takšno brezosebno, biološko gledanje na smrt v ljudeh vzbuja tesnobo in strah pred neznanim, še posebej, ker je smrt za sodelujoče ali samo opazovalce ponavadi boleča, žalostna in grozljiva. Zdravi ljudje zato ne želijo govoriti o njej, resno bolni pa tudi ne. Smrt je v naši družbi nekaj zelo zoprnega, zato večina ljudi umre nepripravljenih. Ker nas je strah umreti, nas je strah tudi živeti, saj je naše življenje vsak hip lahko prekinjeno. Grožnja smrti tako nenehno lebdi nad vsakim od nas. A smrti nas je strah le zato, ker so nas z napačnimi informacijami prestrašili. Ustvarili so mit, ki ima velikansko moč, saj se napaja z mislimi ogromnega dela človeštva. Verni se bojijo poslednje sodbe in kazni, ateisti pa popolnega izginotja, izgube vsega, kar v življenju imajo. A obe predstavi sta zmotni. Zanimivo je, da vanju tako verjamemo, saj ju nihče nikoli še ni dokazal.

Razen, če se nismo s smrtjo že srečali z oči v oči ali jo (po)doživeli v regresiji v pretekla življenja (PLSR) ali življenje med življenji (BLSR), ostaja ta za nas še vedno skrivnost. Vendar pa nas ravno izkušnja regresije v prejšnja življenja (PLSR) ali v življenja med življenji (BLSR) v veliki meri osvobodi strahu pred umiranjem, ki je bil mnogim izmed nas privzgojen. Umiranje je namreč povsem naraven proces, ki ni povezan z bolečino, grozo in trpljenjem, kot verjamejo mnogi, pač pa ravno obratno, s spokojnostjo, mirom in olajšanjem. Za občutek, v nadaljevanju navajam kratek izsek iz neke regresije:

Regresoterapevt: Pojdi naprej in dovoli, da se življenje, ki ga gledaš, zaključi.
Klient: Čutim, da sem šel ven skozi glavo in da grem kot v nekakšno vesolje. Kot, da se vse zelo na hitro oddaljuje. Čutim, da sem nekje v vesolju, ker vidim zvezde nad sabo.
Regresoterapevt: Sedaj si v stiku s svojo dušo. In začuti, kako se tvoja zavest širi v vedno višje nivoje zavedanja tvojega bitja. In prosim, povej mi kje si sedaj v primerjavi s fizičnim telesom, ki si ga ravnokar zapustil?
Klient: V vesolju...
Regresoterapevt: Ali lahko še vedno vidiš svoje telo, ali pa si ga popolnoma zapustil za seboj?
Klient: Pustil sem ga za seboj. Še planet komaj vidim, ampak čutim, da je nekje spodaj.
Regresoterapevt: Ali želiš morda ostati še nekaj trenutkov tukaj in se posloviti od koga?
Klient: Ne, ker sem že stran. Nisem se imel od nikogar posloviti. Sam sem bil v tisti puščavi, in še tisti, s katerim sva bila skupaj, je nekam izginil. Čutim pa totalno radost, ne vem kako naj to izrazim...
Regresoterapevt: Kako se počutiš glede življenja, ki si ga ravnokar odživel?
Klient: Vesel sem, da sem tukaj, kjer sem sedaj. Nič ga ne pogrešam. Niti nisem bil zadovoljen s tem življenjem. Nisem opravil tistega, kar bi moral. Predvsem imam občutek, da se je vse skupaj prehitro zaključilo (op.p. klient je umrl v puščavi zaradi dehidracije, potencialno pa zaradi pika škorpijona, star okoli 45 let). Ampak nič hudega. V tem trenutku mi je vseeno. Kažejo se mi obrisi stare mame.
Regresoterapevt: Ali želi govoriti s teboj?
Klient: Smeji se mi oziroma smehlja. Vesela je, da me vidi.

Zdaj nam je v zvezi s smrtjo, ki je največja iluzija življenja, že marsikaj jasno. Smrt je dogodek v življenju večne duše, po katerem se njena pot nadaljuje na nekoliko drugačen način, v drugačni stvarnosti. Dogodek, ki predstavlja zaključek enega telesnega ciklusa v njenem življenju in pričetek novega. Zdaj nam je v zvezi s smrtjo, ki je največja iluzija življenja, že marsikaj jasno. Smrt je dogodek v življenju večne duše, po katerem se njena pot nadaljuje na nekoliko drugačen način, v drugačni stvarnosti. Dogodek, ki predstavlja zaključek enega telesnega ciklusa v njenem življenju in pričetek novega.
"Smrt" v osnovnem pomenu besede pomeni dokončni konec. Toda konca življenja preprosto ni, saj je življenje večno. Smrt pomeni le konec trenutne telesne eksistence, ločitev duše od telesa. Smrt je dogodek, s katerim odmrejo občutki in izginejo določeni pojavi, ki so značilni le za fizični svet. Duša se z dogodkom smrti vrača v svoj duhovni dom, ko je dokončala enega šolskih razredov življenja.

Smrt je v resnici nekaj čudovitega. Je najmogočnejši dogodek, ki ga izkusiš. Je kot prehod skozi vrata v drugo stvarnost. Energija, s katero gremo skozi ta vrata, določi to, kar bomo našli na drugi strani. V trenutku, ki mu rečemo smrt, se zgodi prilagoditev energije. Pride do podvojitvenega učinka, zato da lahko še naprej doživljamo izkušnje, ki smo jih ustvarili. Podobno je tudi ob rojstvu, s tem da se en del energije, ki jo prinesemo s seboj, spremeni v snov. Po smrti, pogosto tudi v trenutkih tik pred smrtjo, se zaznava močno razširi, saj se duša prilagaja na spremenjen način življenja v duhovni stvarnosti, kjer so zakoni drugačni kot v tridimenzionalnem svetu. Duša lahko po smrti vidi tiste, ki jih zapušča, obratno pa ne velja.

Prva faza smrti:

Prva faza je za vse enaka. Takoj ob smrti se zgodi nekaj zanimivega. S popolno gotovostjo se zavemo, da smo umrli in da ne gre za prevaro. Obenem pa nam je popolnoma jasno, da se življenje nadaljuje. To izkusijo vsi. Malce frustrirajoče je le spoznanje, da nismo več v telesu temveč oddvojeni od njega. V tej fazi se duša zave, da telo, v katerem je živela fizično življenje, ni realno. Telo ni duša. Kje človek premine (pod zemljo, pod vodo,...) ni pomembno, saj je duša takoj prosta.

Kljub nekoliko nelagodnemu občutku je zavest zelo zbrana. Duša se počuti veličastno in svečano. Telo se pričenja ohlajati od nožnih prstov navzgor in v kake pol minute doseže glavo. V trenutku, ko telo občuti hlad, se prične duhovno videnje in slišanje. Volja nima več nikakršne moči nad telesom. Duša se zave, da je srce obstalo in dihanje prenehalo. Kljub temu se zavest ni spremenila. Misli tečejo povsem normalno. Kar se dogaja odtlej, je popolnoma odvisno od razvoja duše, ljubezni in vere, od značaja in predvsem od zemeljskih del v pravkar zaključenem ciklusu.

Duša, ki izide iz telesa, je gola. Ko se zave svoje golote, si v hipu iz svoje fluidne mase ustvari oblačila, kakršna je nosila ob smrti. Zatem se oblačilo spremeni in postane nova "koža", postane takšno, kakršnega si duša želi (astralni videz). Duše lahko po volji menjajo svoj videz. Angeli imajo vedno dolga bela oblačila. Tudi telo postane opazno mlajše (cca 30 let). Vse to se seveda dogaja v mislih, ki se takoj manifestirajo. Izgled teles posameznih duš odraža duhovni nivo. Manj razvite duše imajo grši izgled.

Večina ljudi meni, da se ob smrti v hipu vse življenje kot film izvrti pred vami. Klienti v regresijah takšnih izkušenj nimajo. Zdi se sicer mogoče, da kaj takega obstaja, a ker je regresijska izkušnja shranjena v dušnem spominu, je potek zelo verjetno nekoliko drugačen. Zelo verjeten potek je, da se spomin zavestnega jaza, ki je shranjen v možganih, torej v telesu, prenese v nematerialni dušni spomin. Povedano s sodobno prispodobo: ko ugasnemo računalnik, se vsebina bralno-pisalnega pomnilnika ali RAM-a prenese na trdi disk, sicer bi se ti podatki izgubili. Možgane lahko primerjamo s pomnilnikom in dušni spomin s trdim diskom. Tako lahko ilustriramo tudi razmerja velikosti. Tako kot ima sodoben računalnik na primer 4 GB RAMA-a, trdi disk pa kapaciteto 1 TB oz. 250-krat toliko, ima dušni spomin neprimerljivo večjo kapaciteto kot možgani, saj mora shranjevati izkušnje številnih življenj. Ko torej telesni spomin "ugasne", ga je treba prenesti v dušnega, da se nič ne bi izgubilo. Prenos podatkov je kratek, a zelo hiter. Če ta prenos ujamemo, je lahko videti kot na začetku omenjeni "življenjski film". V regresiji pa črpamo iz dušnega spomina, torej posegamo po že prenesenih podatkih, zato se "življenjskega filma" verjetno ne spomnimo.

Duhovne oči umrlega še niso vajene gledanja v duhovnem prostranstvu in vidijo bledo, pa vendar spoznajo prijatelje in drage, ki so jih pričakali. V onostranstvu duša bolje opaža in ima hitrejše misli. S smrtjo odpade pajčolan strahu, duhovni predsodki odpadejo, spremenijo se interesi, saj "organi za vzdrževanje življenja" ne obstajajo več, denar nima nikakršnega pomena. Prednost imajo duhovni interesi, a le pri tistih, ki to želijo izkoristiti. Duša je v največji meri izpostavljena vesti, s katero se mora v popolnosti soočiti.

Srebrna nit, ki povezuje dušo s fizičnim telesom in druge povezave človeškega telesa z dušo se prekinejo v dveh do treh dneh. Duša se dviguje iz telesa iz področja srca in povleče iz aure telesa tudi svoje žarke. Konec prve faze označi blaga nezavest, ki se povezuje z zadnjo ločitvijo od telesa. Nato se duša zbudi z neopisljivo močjo čutenja v okolju, ki je prilagojeno stopnji zrelosti duše. Vsak človek v skladu s svojim duhovnim stališčem pripravi način svojega umiranja in kraj svojega bivanja v onostranstvu. To je odvisno le od njega. S smrtjo odhaja tja, kjer so njegovi (duhovni) prijatelji.

Druga faza smrti:

Duša se v prvi fazi osvobodi vseh misli, ki bi jo vezale na telo in njegov videz. Druga faza je izkušnja vsega, kar ste mislili, da se po smrti zgodi. Tisti, ki ne verjame, da se življenje po smrti nadaljuje, bo v precejšnji zagati; porabil bo veliko časa, da bo ugotovil, kaj se dogaja in kako naprej. Pri tem bo dobil pomoč duhovnih vodnikov in svojih dragih. Najprej bo nekaj časa v stanju, ko ne bo ničesar zaznaval, kot bi spal. A prej ali slej se vsak prebudi oz. ga prebudijo. In potem začne postopoma spoznavati, za kaj gre.

Noben od scenarijev v drugi fazi nima nič opraviti z najvišjo resnico. To izkusiš šele v tretji fazi, kajti v drugi fazi še vedno izhajaš iz lastnega uma. V drugi fazi vidiš vse, kar se dogaja, v skladu s svojimi pričakovanju. Če verjameš, da je Bog podoben Jezusu, vidiš Jezusa... Če misliš, da je podoben Budi, boš videl Budo... Če nimaš nobene predstave o njem, pa doživiš občutek - najčudovitejši, kar si jih kdaj izkusil. Potapljanje v toplo svetlobo, ki je ljubezen.

Med drugo fazo se kot duša lahko vračaš v snovni svet. Tam se ne zaznavaš več kot telesno bitje, vendar še vedno imaš občutek, da si tam kljub vsemu prisoten. Tvojo prisotnost bodo morda začutili tudi ljudje, ki še živijo v svojih telesih. To se pogosto dogaja, ko duša obišče svojce. V drugi fazi se duša zave, da um in mišljenje nista realna. Osvobodi se uma in vseh misli, ki bi jo še vezale na njegovo vsebino. Postopoma širi zavest in ostri čutila. Po drugi fazi smrti izkušnje duše niso več pod vplivom njenih prepričanj, temveč - ker je identiteta odpadla - želja. Tu se začne doživljanje nebes. V posmrtnem življenju je vidno polje duše mnogo širše kot takrat, ko je bila v telesu. To jo požene v tretjo fazo, ko lahko izkusi končno realnost.

Tretja faza smrti:

V tretji fazi se zliješ z Esenco in izkusiš najvišjo resnico v jedru svojega bitja. V tej fazi spoznaš najvišjo resnico o samem sebi, nato pa se spomniš, kako jo ponovno ustvariti. Prehod skozi tretjo fazo je krajši kot v drugi fazi. Luč, ki jo zaznaš na koncu prehoda, je na začetku drobcena, nato pa postaja večja in večja, dokler ne postane ... vse, kar je. Tik pred zlitjem duša lebdi v luči. Koplje se v žaru Esence. Odpadli so vsi občutki strahu, zaskrbljenosti in nelagodja. Esenca izžareva čisto ljubezen, duša pa doživi občutek, da je obkrožena in oblita z ljubeznijo in nežno toploto, popolnoma sprejeta in zaželena. Vse, kar si je duša dobrega ali slabega mislila o sebi, se razgrne pred njo in se počasi raztaplja v luči...

Duša se pomakne v Luč, kjer doživi nekaj tako čudovitega, da izgubi vsakršno željo, da bi kdajkoli poznala kaj drugega. Raztopi se v osupljivem in brezkončnem brezčasju, edinstveni lepoti in polnosti bivanja. Z raztopitvijo se zaključi sprememba tvoje identitete. Nič več se ne enačiš z individualnim vidikom, Jazom. Ko te objame luč, se zgodi združitev z lastno dušo.

Tretja faza te osvobodi duše in vseh misli, ki bi te še utegnile vezati na dušo in njeno individualnost. Vedenje in izkustvo postaneta eno. Takrat veš, da nisi telo, niti um, niti duša. Si nekaj veliko večjega. Si vsota energij, ki so ustvarile vse troje. Ne identificiraš se z ničemer konkretnim, zato se identificiraš z vsem. Doživiš čudovito popolnost samega sebe. Z Esenco lahko ostaneš združen kolikor dolgo hočeš. Zaveš se, da ni nikakršnega sodnega dne ali večnega prekletstva; uvidiš, kakšna je narava končne realnosti. Vendar pa v takšnem stanju ne boš želel ostati za vedno, saj bi tako izgubil sposobnost izkusiti ekstazo izkustva. Silni energijski premik, ki ga občutiš, ko si združen z Esenco, te izstreli nazaj iz nje; prenovljen si in prerojen, z identiteto, ki se je spominjaš, ostaneš v jedru svojega bitja.

Po trenutku zlitja se odvrtijo vse izkušnje minulega življenja. Opazuješ jih, kot bi gledal film in jih, ko razumeš njihov pomen, objektivno oceniš; kljub zavedanju svoje identitete ustvariš do nje nekakšno distanco. Zavedaš se, da si doživljal samega sebe. Kmalu se moraš odločiti, na kakšen način boš samega sebe ponovno ustvaril. Postavljeno ti je namreč zelo pomembno vprašanje: »Ali hočeš ostati v onostranstvu?« Takrat se moraš odločiti, ali boš svoje izkušnje nadaljeval v snovnem svetu in kje. Če se takrat odločiš za vrnitev, si poslan v snovno življenje v trenutek tik pred svojo "smrtjo". Tvoji bližnji bodo tvojo vrnitev dojeli, kot da si se za las izognil smrti in tudi sam se zavedaš le, da je "šlo za las", za nenadno ozdravitev ali izognitev nesreči. Nihče ne umre, dokler ni izkusil vsega, kar je hotel izkusiti v snovnem svetu. Tvoja smrt ni dokončna, dokler se sam ne odločiš, da je.

Če pa tvoja duša meni, da je svojo nalogo v zadnjem življenju izpolnila, ostane v duhovnem svetu, kjer si začne nabirati spoznanja o sami sebi in o tem, kaj je izkusila ob zlitju z Lučjo. Duša tu deluje na podzavestni, zavestni in nadzavestni ravni. Zato se njene miselne stvaritve oz. želje realizirajo v hipu. Tudi preteklost, sedanjost in prihodnost so tu zliti v eno. Smrt povzroči zlitje v eno. Čas, ki ga duša preživi v duhovnem svetu, je čista radost, je obdobje velikih spoznanj. V duhovnem svetu si spet popoln, mlad.

Ker si duša želi predvsem to, da bi v celoti ne le vedela, temveč tudi tudi izkusila, kdo je, jo vleče k novim telesnim izkustvom, kajti takšno izkustvo je možno le v snovnem svetu. Zato se prej ali slej odloči za novo utelešenje. V njem želi najprej popraviti tiste napake, ki jih je zagrešila v minulem utelešenju. Uravnotežiti želi svojo karmo (več o tem poiščite na povezavi tukaj). Pri tem pa se vklopi tudi v scenarije drugih duš, s katerimi je blizu. Skupaj spletejo zgodbo, v kateri druga drugi pomagajo izživeti tiste predstave, ki so potrebne za duhovni napredek. Skozi kontinuum prostor-čas vodi več poti. Ko se duša odloči, gre skozi popolno zlitje, ki uglasi njeno življenjsko energijo tako, da se lahko zgodi izkušnja, ki jo imenujemo "rojstvo". Vstopi v nov telesni cikel in v tridimenzionalno stvarnost, ki ji omogoči doživetje novega načrta, ki si ga je zamislila.

Vrnitev v snovno življenje, v svet izkustev, je težko in povzroči izgubo polnosti identitete, ki si jo kot duša vzpostavil. Vendar, če bi spoznal in izkusil tisto tam in nič drugega, bi v združitvi nazadnje izgubil samega sebe. Ne bi več vedel, da izkušaš združitev, saj ne bi imel nobenega drugega vedenja ali izkustva, s katerima bi jo lahko primerjal. Niti tega ne bi vedel, kdo si. Izgubil bi svojo sposobnost razlikovanja, svojo individualnost. Zato iz Enosti izstopiš in se zopet vrneš, vedno znova in znova. Življenje je večno.

Za dodatne informacije ali prijavo na regresijo v prejšnja življenja (PLSR) ali življenja med življenji (BLSR) po metodi dr. Michaela Newtona, nas pokličite na telefonsko številko 031 472 981 ali izpolnite kontaktni obrazec.

Vir:
Newton D. M. (2007), Knjiga Usoda duš, Ara založba, 2001
Sigdell J. (2010), knjiga Regresija v prejšnja življenja, Ara založba, 2011
Share Slovenija (2011), Elektronski vir, http://www.share-international.net/slo/publikacije/arhiv/ezoterika/dusa.htma [dostop 5. julij 2011]
Železnikar Z. (2011), Elektronski vir, http://www.prisluhni.si/index.php/novo-nova-znanost/dih-zivljenja-dusa?showall=&start=1 [dostop 5. julij 2011]