Dokazi o reinkarnaciji

 
 

Prepričan sem, da ponovno življenje dejansko obstaja in da živi pridejo od mrtvih.

Sokrat,
filozof

Večina verstev in ezoteričnih tradicij, predvsem na Vzhodu, je prepričana, da duša nikoli ne umre, ampak se velikokrat znova rodi in sledi krogu življenja in smrti do končno "odrešitve" in združitve s Stvarnikom. V zahodni civilizaciji je vera v vnovična utelešenja izrinjena iz kolektivne zavesti, ker jo je krščanska cerkev obsodila in zavrnila kljub temu, da je vera v reinkarnacijo živela že v zgodnjem krščanstvu. Večina ljudi tako za nauk o reinkarnaciji do 19. stoletja ni niti slišala, tedaj pa je ta zamisel zaradi preroda hermetičnih in okultnih spoznanj na Zahodu ter vpliva vzhodne tradicije znova oživela. Hkrati je v 19. stoletju začela prevladovati "nova religija Zahoda" - racionalistična pozitivistična znanost, ki je še zdaj prevladujoči pogled na svet. V novem, znanstvenem pogledu na svet ni prostora za reinkarnacijo, zato so jo razglasili za praznoverje, porojeno iz strahu pred minljivostjo in želje po nesmrtnosti.

Ugledni predstavniki znanosti začnejo govoriti o reinkarnaciji

Takšen položaj je prevladoval do prve polovice 20. stoletja, potem pa si je začela zamisel o življenju po telesni smrti zopet utirati pot v zavest povprečnega zahodnjaka. Najbolj zaslužna za ta proces sta avtorja dveh knjig, ki sta pretresli ne samo množice, temveč tudi znanstvenike, saj avtorja nista bile ne ezoterika ne mistika, ampak ugleden zdravnik in uveljavljeni znanstvenik. Prvi je bil dr. Raymond Moody ml, ki je leta 1975 napisal svetovno uspešnico Življenje po življenju (Life after life), v kateri opisuje skrbno zbrane izkušnje ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so jih zdravniki vrnili v življenje.

Še pomembnejša je bila druga knjiga Dvajset primerov, ki kažejo na reinkarnacijo (Twenty Cases Suggestive of Reincarnation), ki jo je leta 1974 napisal ugleden kanadsko-ameriški strokovnjak Ian Stevenson (1918-2007), ki ga zaradi ugotovitev pri proučevanju reinkarnacije imenujejo celo Galilej dvajsetega stoletja. Spremembo javnega mnenja so ugotovile tudi raziskave, ki so pokazale, da je v osemdesetih letih v reinkarnacijo verjel vsak četrti odrasli prebivalec Združenih držav Amerike, v Angliji pa vsak šesti. Ko se je Ian Pretyman Stevenson preselil iz Kanade v Združene države Amerike, je postal vodja Odseka za psihiatrijo na Univerzi v Virginiji. Med psihiatrično prakso je spoznal, da sodobne teorije osebnosti ne morejo razložiti vsega, in je začel postopno proučevati tudi parapsihološko literaturo. Kmalu se je pojavu reinkarnacije povsem posvetil in začel proučevati primere otrok, ki so se pri polni zavesti spominjali preteklih življenj, ne da bi bila pri tem uporabljena hipnoza. Stevenson je vse svoje navedbe skrbno preverjal , zato je bilo zaradi potovanj njegovo raziskovanje zelo drago. Podprl ga je Chester Carlson, izumitelj naprave za fotokopiranje Xerox, v oporoki pa mu je zapustil tudi dovolj sredstev za nadaljevanje raziskovanja. Stevenson se je z reinkarnacijo ukvarjal vse do svoje upokojitve leta 2002, sedaj pa njegovo delo nadaljujeta njegova naslednika, dr. Bruce Greyson in dr. Jim Tucker. V štiridesetih letih je Stevenson s sodelavci proučil več kot tri tisoč primerov reinkarnacije po vsem svetu.

Zelo natančno se je pogovoril z vsemi osebami, ki so se spominjale preteklih življenj, pri tem pa uporabil poseben, v ta namen zasnovan vprašalnik, ki je razkrival domišljijske zgodbe ali namerne prevare. Kadar je bilo mogoče, je preverjal tudi materialna dejstva in pisne dokumente, smrtovnice in zdravstvene kartoteke. Večina otrok, ki se je spominjala preteklih življenj, je bila otrok, starih od dveh do petih let. Spontano so pripovedovali o svojem preteklem življeju, navajali imena in podatke o družinskih članih, opisovali kraje, kjer naj bi bili živeli, in omenjali še druge podrobnosti, pogosto pa so se spominjali tudi, kako so umrli.

Stevenson je velikokrat razkril še druge dejavnike, ki so potrjevali zgodbo, na primer otroške fobije, nastale zaradi načina smrti v prejšnjem življenju. Takšne fobije je imelo kar 35 odstotkov otrok. Nekateri so se izrazito bali vode, kakega orožja, vožnje s kočijo ali z avtom. Med 700 posebno razčlenjenimi primeru otrok iz šestih različnih kultur jih je več kot 60 odstotkov umrlo nasilne smrti, 75 odstotkov se jih je celo spominjalo, kako so umrli. Tudi drugi kazalniki so potrjevali, da se oseba spominja preteklega življenja, na primer: svojevrstno vedenje ali otrokova želja po hrani, ki se ne uživa v okolju, v katero se je vnovič rodil, ali želja po oblačenju, neprimernem zdajšnjemu družbenemu položaju. Osebe, ki so bile v prejšnjem življenju drugega spola, so se le stežka prilagodile novemu spolu. Včasih je otrok kazal tudi posebno znanje ali spretnosti, ki se jih ni učil nikoli. Nekateri otroci so se rodili z znamenji, ki so jih povezovala z osebo iz prejšnjega življenja, in je Stevenson obdelal v knjigi Reinkarnacija in biologija. Raziskovalna metoda je temeljila na objektivnem preverjanju otrokovih spominov. Gre za konkretne spomine, kot so: ime in priimek, kraj bivanja, podatki o starših in drugih sorodnikih, dogodki iz prejšnjega življenja in celo skrivnosti, za katere so vedeli le oni sami. Zanimiv je primer libanonskega dečka, ki je navedel 47 trditev, ki se nanašajo ne njegovo prejšnje življenje. Kar 43 trditev se je izkazalo kot resničnih, ostalih pa zaradi časovne odmaknjenosti niso mogli preveriti.

Otroci, ki se spominjajo prejšnjega življenja, pogosto težko razločujejo, katero od obeh življenj je pravo, saj živijo nekakšno dvojno življenje - občasno prevladuje eno ali drugo. Včasih se vedejo, kot da ne sodijo v družino, v katero so se rodili, ravnodušni so do staršev in sorojencev, včasih celo sovražni. Takšni otroci imajo za prave starše tiste iz preteklega življenja in se želijo k njim vrniti.

Zanimiv je primer mlade Šrilančanke Jnane. Spregovorila je že z enim letom in kmalu začela pripovedovati o prejšnjem življenju, v katerem je bila deček, imela pa je dva brata in veliko sestra. Povedala je, da se je imenovala Til in v kateri vasi je živela. Ko je bila stara štiri leta, so jo odpeljali v omenjeno vas. Ugotovili so, da je tam res živel deček Til, vendar je, ko je bil star 13 let, umrl, leto dni preden se je rodila Jnina. Deklica je zlahka našla hišo, v kateri je "živela", takoj prepoznala "svoje" starše, strica, štiri sestre in enega od bratov. Drugega brata ni prepoznala, zanimivo pa, da se Til s tem bratom ni dobro razumel. Za nekega soseda je rekla: "To je tisti, ki se je zmeraj prepiral z mojo mamo." Ko je prvič videla sliko angleške kraljice, je dejala: "To gospo pa poznam. Videla sem jo v vasi, ko se je peljala mimo." Dve leti preden se je Jnina rodila, je angleška kraljica res obiskala omenjeno vas, mali Til pa je bil tedaj na ulici.

Po Stevensovih ugotovitvah so spomini na prejšnje življenje za večino otrok prej breme kot blagoslov, in postanejo srečnejši, ko ga pozabijo. Za številne primere obstaja tudi dokumentacija v obliki posmrtnega obdukcijskega poročila. Otroci govorijo o svojem prejšnjem življenju zelo čustveno in se pogosto tudi obnašajo tako, kot da bi živeli v preteklosti. Neki indijski otrok, čigar starši so pripadali nižji kasti, se je spominjal svojega prejšnjega življenja brahmina (višja kasta). Do svojih staršev se je obnašal vzvišeno in je celo zavračal hrano, ki so mu jo ponujali. Otrok, ki se spominja, da je bil ustreljen, se boji puške in hrupa. Otrok, ki se je rodil v hindujski družini in se je spominjal prejšnjega življenja, v katerem je bil musliman, je do sedmega leta vztrajal pri izrekanju muslimanske molitve, katere ga ni nihče učil. Imel je tudi zanimivo telesno znamenje – rodil se je obrezan.

Tudi dr. Stevenson je skušal za te pojavi najti ustrezne razlage. Otrok bi se lahko identificiral s tem, kar so govorili odrasli, lahko bi si vse skupaj domišljal − ali pa bi ambiciozni starši otroku sami vsilili identiteto. Ker gre večinoma za neprivlačne identitete, je to malo verjetno. Starši prejšnje družine zanjo niso še nikoli niti slišali govoriti o njej. Možno bi bilo, da otrok sprejme informacije telepatsko – neposredno iz uma preživelih sorodnikov – ali pa ga poseduje duh umrlega. Vse to so že paranormalne razlage. Še težje je pojasniti primere, ko je na telesu najti tudi znamenja. Pri bolj zapletenih primerih, kjer je vključenih več elementov (fobije, značajske lastnosti, kognitivni spomini, prirojena znamenja), je reinkarnacija edina hipoteza, ki lahko pojasni celoto izkušnje. Več o raziskavah dr. Stevensona si lahko preberete v knjigi Ali živimo le enkrat, ki jo je napisala B. N. Škarja s sodelavci. V njej boste našli tudi številne primere iz Slovenije. Lahko pa si ogledate tudi posnetek oddaje Reinkarnacija - ali res živimo le enkrat, ki je bila objavljena na Studio 12.

Za dodatne informacije ali prijavo na regresijo v prejšnja življenja (PLSR) ali v življenje med življenji (BLSR) po metodi dr. Michaela Newtona, nas pokličite na telefonsko številko 031 472 981 ali izpolnite kontaktni obrazec.

 

Vir:
Gligorijević M. (2010), revija Aura, članek Zahod in reinkarnacija, januar 2010, str. 18-21, Aura založništvo d.o.o., 2010
Viva (2011), Elektronski vir, http://www.viva.si/Alternativna-in-naravna-pomo%C4%8D/2016/Znanstvene-raziskave-o-reinkarnaciji?index=1 [dostop 8. julij 2011]